RECENZIJA: Tristania – Illumination (2007)

Tracklista albuma:
01. Mercyside
02. Sanguine Sky
03. Open Ground
04. The Ravens
05. Destination Departure
06. Down
07. Fate
08. Lotus
09. Sacrilege
10. Ab Initio
11. Deadlands

Band z močno zgodovino, nekoč močno zasedbo in še bolj močnimi albumi. V eri med leti 1997-2001 so se Tristania, takrat še z Mortnom Velandom na čelu, izkazali za definitvno enega najboljših in vodilnih bandov v gothic metalu. Žal pa stvari niso vedno rožnate in s svojim četrtim studijskim albumom, Ashes, so potonili. Zato sem bila v pričakovanju letošnjega Illumination še toliko bolj na trnih. Kaj bo prinesla prihodnost, spet nekaj novega ali vrnitev k starim koreninam?

Illumination je vsekakor korak naprej od svojega necenjenega predhodnika. Moč je čutiti stare vplive, kar dokazuje že opening track, Mercyside. Sanguine Sky sledi v približno enaki tonaliteti, tretji komad, Open Grounds pa že upočasnjuje ritem. Kaj hočemo, Tristania so zvesti fani gothic metala in vsekakor je njihovo nujno zlo položiti na album vsaj eno balado, do katere pridemo preko mračne The Ravens do Destination Departure. Druga polovica, ki jo sestavljajo Down, Fate, Sacrilege in Deadlands pa sledi podobnemu vzorcu.

Razgibanost je vsekakor prisotna in to je nemara največja odlika tega albuma. Vsekakor me Illumination ni pustil hladne, saj gre za dobro skompoziran album z odličnimi vokalnimi linijami. Bivša vokalistka Vibeke Stene je svoje avantgardno improviziranje, ki nam ga je ponudila hladno serviranega na Ashes, vsaj malo omilila in vključila nazaj na operni vokal in fuzije ženskega in čistega moškega vokala ter growlov so ravno prav umerjene. Vendar pa bom verjetno do zadnjega ostala pri čaščenju starih albumov. Nostalgija po zboru, 8 minutnimi odisejadami, absolutnim beauty and the beast efektu med moškim growlom in ženskim sopranom  in besedili v stari angleščini ostaja.

Dejstvo je, da je v poplavi kvazi gothic metal bandov, zelo lahko ločiti zrnje od plevela. In v kolikor Tristania vztraja na sceni, jim še kar dobro uspeva. Klavir, violino in zbore je zdaj nadomestila akustična kitara, ki mestoma razbije monotonost, kitare se nagibajo h koreninam gothic rocka iz 80tih, ki je nedvomno vir, da gothic metal ostaja to kar je. Žal pa prihodnost banda ni tako rožnata – po izdaji albuma Illumination sta skupino zapustila tako gospodična Stene kot gospod Ingebrethsen, ki je skrbel za growle, ki so bili vse do sedaj eden od razlogov, da je Tristania delovala udarno in se na vsake toliko iz melodičnih vod približala k bolj ekstremnim tonalitetam.

I. Č.