RECENZIJA: Demiurg – Breath Of The Demiurg (2007)

Tracklista albuma:
01. The Dreams Without End
02. Flesh Festival
03. City Of Ib
04. Monolithany
05. The Primitive Machinery
06. Orbiting A Dead Sun
07. Scorn Empire
08. Monolithany Pt. II
09. The Doom That Came To…
10. Sarnath (City Of Ib Pt. II)

Sedaj je že “dolgo” tega, odkar je skupina Demiurg izdala svoj prvenec, Breath Of The Demiurg. No ja, praktično eno leto, vendar je album še vedno dokaj svež, predvsem zato, ker ga ni slišalo veliko ljudi (what a shame).

Da najprej v parih stavkih povem o začetkih banda Demiurg: vse skupaj se je začelo nekako okoli leta 2006, ko so na Švedskem, poleg Bloodbath, dobili nov all-star death metal team. Tako Demiurg sestavljajo Rogga Johansson (Ribspreader, Paganizer), Johan Berglund in legendarni Dan Swanö (Edge Of Sanity, Nightingale,…). Sprva se o tem projektu ni vedelo veliko, tudi ko je album že bil “nabavljiv” na netu, je le malo ljudi sprva vedelo povedati kaj o njem.

Na današnji sceni je že tako ali tako preveč melodic death metala, originalen zvok pa je nekako zapostavljen. Hvala gospodu Penisu so Demiurg zvesti originalnemu švedskemu death metal zvoku.

Na albumu se nahaja deset skladb, ki skupaj dajejo albumu ravno pravo dolžino. V bistvu niti na enem delu nisem opazil, da bi se mi album zdel razvlečen v kateremkoli smislu (poslušam ga pa že eno leto). Album je poln enostavnih, a brutalnih riffov. Všeč mi je to, da se niso šli neke pretirane komplikacije z glasbo (čeprav to ne pomeni, da ne znajo igrati, oh no) ampak je plata “keep it simple” – skratka, za fane Bolt Thrower ipd. Rogga Johansson je odličen kitarist, pohvale pa grejo njegovemu brutalnemu vokalu; z njim resnično dobro pričara celotno atmosfero. Dan Swanö je resnično odličen multi-instrumentalist, saj je tukaj posedel za bobne in naredil odlično delo. Največji plus je to, da se bass lahko sliši in da ima cela plata masivno masten zvok, kot smo ga lahko vajeni pri Johanssovih skupinah.

Skratka, album is a killer, koljačina, mesar, pujsek, ki se pripravlja za koline – karkoli vas zrajca v death metalu, ta album ima to! Močno dvomim, da bo ta album nekomu, ki išče nekaj “stare svežine” antipatičen, tako da, navali narode!

Kar pa je še boljše od tega albuma, je nadaljevanje, The Hate Chamber, s Swanöm na kitarah, Warbyem na bobnih in Johanssonom na vokalu – the apocalyptic really comes to feed!

A. J.