RECENZIJA: Slayer – Christ Illusion (2006)

Tracklista albuma:
01. Flesh Storm
02. Catalyst
03. Skeleton Christ
04. Eyes Of The Insane
05. Jihad
06. Consfearacy
07. Catatonic
08. Black Serenade
09. Cult
10. Supremist

Po “polomu” pred petimi leti, ko so izdali album God Hates Us All, se Slayer končno vračajo na sceno z novim albumom Christ Illusion. Zasedba se ni spremenila, člani so še vedno Tom Araya, Kerry King, Jeff Hanneman in pa, seveda, Dave Lombardo.

Že s samim coverjem albuma se lahko vidi, da so se nekako “vrnili” v stare vode – ročno narisana risba, rahlo zanemarjena – čisti Slayer stil. Seveda, CD cover je eno, kaj pa vsebina samega CD-ja?

Za začetek, album je daleč boljši od G.H.U.A. Začne se s kratkim introm, ki spada k prvi pesmi Flesh Storm. Intro je v bistvu zvok kitar, ki narašča in se prelevi v klasičen Slayer riff. Tempo pesmi je podoben kot celota albuma – hitro, divje, agresivno, energično. Par pesmi je tudi takih z mid-tempom, kar je dobro, saj normalen človek ne more headbangat le na noro hitre riffe, zato se kakšen mid-tempo komad zelo prileže.

Čeprav je album kar precej podoben starejšim (seveda ni kopija starejših, so tudi t.i. “moderni” riffi), ne morete pričakovati, da bi bili kriki in vokal Araye kot včasih – Tom Araya je star, vendar še vedno daje vse od sebe. Seveda tu ni krikov kot pri Angel Of Death, vendar če tega ne pričakujete, vas vokal v bistvu sploh ne bo razočaral.

Tudi solaž ne manjka; album jih je poln, po večini pa so zelo hitre, najdemo pa tudi take, ki so rahlo bolj lead kot solo. Dave Lombardo pa nam še enkrat pokaže, zakaj je eden izmed boljših bobnarjev – osebno so mi bobni najboljši del albuma, saj so ritmi raznoliki, ni tiste enoličnosti.

V celoti gledano, pet let jim je dobro delo, saj so izdali več kot samo soliden album. Album bi bil mogoče dolgočasen, če bi bil daljši, tako pa so s pravo dolžino albuma (38 minut) zadeli v polno. To seveda ni najboljši album od njih, vendar je veliko boljši od nekaterih albumov.

A. J.