RECENZIJA: Plague Bringer – Life Songs In A Land Of Death (2008)

Tracklista albuma:
01. Digital Weathering
02. Focused Regression
03. The Severed Breath
04. Suffering In Reverse
05. A Sentient Being
06. Do No Harm
07. Shadows Of Black Habit
08. Wide Eyes Towards The Sky

Tole recenzijo bi, po mojem najbolj skromnem mnenju, bilo smiselno začeti s pregovorom, da v sili še hudič muhe žre. No, nekaj takega. Vsaj to sem imel jaz v mislih vseh 35 minut, ko sem poslušal album in divje iskal svetle točke…

No, pa da ne bomo začeli tako kruto… Na Plague Bringer sem naletel povsem nepričakovano, ko sem našel neko kompilacijo iz leta 2006, kjer je tudi komad iz njihovega prvega albuma As The Ghosts Collect, The Corpses Rest, ki pa, glej ga zlomka, sploh ni slabo ocenjen. Duet dve leti ni izdal nič, leta 2008 pa izdajo Life Songs In A Land Of Death. In tako sem pred dnevi, poln pričakovanja, naletel na drugi album, za katerega sem si rekel, da mu dam šanso in ga ocenim.

Album se začne z nekakšnim krajšim introm (nekakšno grmenje or something), ki se kar hitro nadaljuje s komadom Focused Regression. Uau, no, to pa niti ni slabo, sem si mislil prvo minuto komada. Nato pa je moja ušesa začela motiti (za moj okus) preveč zbasirana produkcija – meni osebno se zdi preveč zatohel zvok, ampak to lahko nekaterim tudi paše. No, človek se hitro navadi. Vokal je soliden, ima dobre screame (čeprav ”ornk” zdistorzirane) ampak vam plačam za rundo, če boste karkoli razumeli. A se bomo lotili še instrumentalne izvedbe albuma? Ok. Z dvema besedama opisano: nič posebnega. Kitarski vložki so preveč enolični in na momente se počasni deli komadov celo preveč vlečejo. Včasih vse skupaj doseže raven sludgea in počasnost dooma – resnično pokvari potencial celotnega albuma. Sampli so sampli, ni jih preveč, ravno za okus in ozadje. Z bobni oziroma ritem mašino pa bi se lahko precej bolje potrudili, saj je zvok bobnov preveč sintetičen. No ja, ni vse tako slabo, na momente se najdejo dobri ritmi (A Sentient Being komad), ampak to enostavno ni dovolj za nadpovprečen album.

Celo poslušanje albuma sem imel v mislih dva banda: Anaal Nathrakh (poglej ga zlomka, tudi v tem bandu je dvojica) in Strapping Young Lad. Saj ne, da bi Life Songs bil slab album, ampak se za moj okus preveč ponavlja in, čeprav je dolg samo pol ure, se precej zavleče.

Če že iščete nekakšen industrial black/death vam tega albuma ne bom ravno striktno odsvetoval, definitivno pa vam raje priporočim zadnji album Anaal Nathrakh (oziroma kar celo diskografijo).

A. J.