RECENZIJA: Neurotech – Transhuman (2008)

Tracklista albuma:
01. Impakt
02. Transhuman
03. Down The Drain
04. Subsonic Omega
05. Nex

Kar nekaj časa je že, odkar sem prejel EP novonastale slovenske skupine Neurotech, z naslovom Transhuman. Hmmm, sliši se zanimivo in po krajšem brskanju po vsemogočnem internetu zvem, da je to v bistvu projekt bivšega Sinbolic bobnarja. Po vsem tem sem še bolj zainteresiran, zato “navali narode na slušanje”.

Kot prvo moram omeniti, da je vse komade moč slišati na njihovi uradni MySpace strani, ampak je sama kvaliteta zvoka veliko slabša kot na dejanskem izdelku. Album nam predstavi pet komadov, ki so nastajali pod močnimi industrial vplivi. Že sam začetek prvega komada nam da slutiti, v katero smer so fantje orientirani. Ne samo za prvi komad, za celotno plato je značilno veliko število samplov in elektronike, ki predstavljajo osrednjo melodijo, okoli katere so posneti tudi ostali instrumenti, ki pa so večinoma namenjeni ritmu. Tako da ne pričakujte nekakšnih vrtoglavih kitarskih solaž, ki pa, iskreno povedano, na takšnem izdelku niso potrebne.

Poseben plus tega izdelka je celotna atmosfera, ki so jo ustvarili s sampli in z vokalom, saj daje občutek, kot da se poslušalec nahaja sredi nekakšnega “zlobnega cyber prostora”. Kot sem že omenil zgoraj, kitarski deli niso nič posebnega, vendar s svojim zvokom dajo odlično podporo samplom in vse skupaj izpade še bolje, kot če bi kitare silili v ospredje in sample samo za spremljavo. Še en plus je vokal, ki deluje kot nekakšen zatohel black vokal, ki super paše k tej zvrsti, je izjemno razumljiv, odlično pa se ujame tudi z ženskim back vokalom.

S produkcijo in zvokom so fantje očitno imeli precej dela, saj je pridobljena odlična atmosferičnost skozi enostavnost, edino na momente bi lahko malo pojačali kitare.

Vidi se, da vse skupaj ni posneto na hitro, ampak lepo s časom, da so vse pesmi dobile sedanjo strukturo. To se pokaže tudi v tem, da kljub nekompliciranju celoten izdelek ni predvidljiv, temveč kliče na večkratno poslušanje. Rezultat dvoletnega dela je presenetljivo dober EP, ki vsekakor postavlja odlično podlago za razvoj full length albuma. Kar se mene tiče, je tale EP definitivno two thumbs up in začetek nestrpnega čakanja na nastope v živo.

A. J.