RECENZIJA: Misbegotten – Keeping Promises (2007)

Tracklista albuma:
01. Keeping Promises
02. Brave New World
03. …And Then We Will Stand, Face To Face
04. The Dream Survives
05. Thorns Grow Between Us
06. Bring Out Your Dead
07. Open The Gates
08. Make This Last
09. …And Death Shall Have No Dominion
10. Tonight We Die

Tudi slepa kura zrno najde ali tudi srečen Rudl dobi kurčev CD. To bi bil recimo overall tega albuma. Album sam po sebi v bistvu naj ne bi bil tako neuporaben (ali pa tudi), vendar je za moj okus totalen poden. Gremo na začetek.

Misbegotten je že dokaj stara (ustanovljena namreč že leta 1993), vendar pa pri nas, vsaj kolikor se jaz “štrulim” po naši metalurški sceni, povsem nepoznana skupina iz Avstrije. Nekako se v vseh teh letih, kakor sami pravijo “uspešnega koncertiranja”, niso mogli konkretno prebiti izven obroča avstrijskih meja. Mislim pa tudi, da ni neke panike, ker bande kot je ta, lahko “krajtlihi” kar sami poslušajo.

Vsak izmed nas je zagotovo že kdaj po nesreči naletel na kakšno gnilo MTVjevsko metalcore zasedbo. Bodisi pri listanju po TV programih med oglasih fuzbal tekme, ali pa nehote na kakšnem festivalu, ko nič hudega sluteč skočiš samo po eno pivo in naletiš na band, kateremu so nastop omogočile le veze. Ni važno, glavno je to, da smo bolj ali manj že vsi bili priča tej skrunitvi svete metal glasbe. In JA, album sem poslušal v celoti, 41 minut in 14 sekund, DVAKRAT! Chuck Norris je pussy.

Naj na hitro povem, za kaj gre. Vse komade, razen enega, uničuje kombinacija glupega vreščanja in clean užaljenega MTV punk rock vokala. Itak vsi vemo, o čem govorim. Najprej model jezno kriči tja v tri dni, potem pa se loti zadeve še po ta topli poti. Ma, totalno brezveze. Glasba je v bistvu neke vrste (seveda MTVjevska) mešanica nekakšnega rocka, simple thrash metala in hardcora. Nezahtevna in, bolj kot ne, tudi neizvirna. Solaže – prdec.

Edina svetla točka celotnega albuma je sound. Ta je res izpiljen, kot se šika, se pozna, da so Misbegotten podpisani pri NoiseHeadRecords in da ima ta založba kar nekaj pod palcem. Fajn posneto.

Sedaj pa vrhunec albuma. Komad, ki je povsem spremenil moj pogled na svet in bo tudi vašega takoj, ko boste preko sporočila te pesmi uvideli luč vseh luči. Biserček albuma nosi naslov …And Death Shall Have No Dominion. Minuta in sedemnajst sekund. V ozadju se sliši pogovor množice in ropotanje, verjetno v kakšni restavraciji. Nežno vstopi čustvena akustična kitara in prične s spevom bolečine. Na vrhuncu kitarskega samospeva vstopi v dogajanje tudi nežen avstrijski moški glas, ki se trudi v pravilni angleščini recitirati globoko življenjsko misel …and death shall have no dominion. Pffffff… Mja, saj se najde tudi kdo, ki mu je takšna muzika kul, samo upam, da je takšnih ljudi čim manj, ali pa da se vsaj ne samookličejo za metalce.

Overall ocena: hudobogo. Škoda časa, škoda denarja, deveti komad pa si itak lahko snamete na internetu. Odstotkov sem dal toliko, kolikor sem jih dal, samo zato, ker ima album fajn sound in ker mi je deveta pesem podarila minuto in sedemnajst sekund smeha.

Blek.

A. S.