RECENZIJA: Mar De Grises – Draining The Waterheart (2008)

Tracklista albuma:
01. Sleep Just One Dawn
02. Kilómetros de Nada
03. Deep-Seeded Hope Avant-Garde
04. Fantasía
05. Wooden Woodpecker Conversion
06. One Possessed
07. Summon Me
08. Liturgia; Convite y Prefiguración / Purgatorio / Diálogo Infierno

Oh to spomladansko, deževno, pokakano vreme. Človek enostavno ostane brez energije in v takem času ceni doom bande, ki s svojo zasanjanostjo in melanholičnostjo dajo dežju čisto novo podobo. Eden izmed takšnih bandov je tudi Mar De Grises, ki prihaja iz nam oddaljenega Čila. Prvič sem slišal za to skupino na nekem forumu, ko mi je znanec priporočil kvalitetno mešanico deatha in dooma. Na žalost nisem uspel slišati njihovega dobro sprejetega prvenca The Tatterdemalion Express, vendar sem k sreči uspel dobiti naslednika, Draining The Waterheart.

Prvo kar me je presenetilo, je dolžina albuma in posameznih komadov – album je daljši od ene ure, na kar skorajda nisem več navajen. Dolžina je lahko moteča, če je album razvlečen in dolgočasen, vendar pri Mar De Grises ni tako. Čeprav so komadi dolgi, so zasnovani precej raznoliko, kot nekakšna zgodba iz osmih poglavij. Po produkciji in nasploh po zvoku album precej spominja na kakšne Opeth izdelke, vendar je album bolj počasen in temačen. Podobnost se kaže tudi v samih strukturah komadov: growl vokal, pomešan s cleanom, zahtevnejše kitarske linije, pomešane z otožnimi melodijami… Well, you get the point!

Kot že rečeno, album je po zvoku podoben kakšnim Opeth (vendar ni kopija!!!), tako da je tudi zvok kitar podoben: temačni riffi, ki se prepletajo s klaviaturami in poslušalca dejansko ponesejo v nekakšno stanje otožnosti, z melodijami pa zadanejo tisto pravo melanholično doom atmosfero. Distorzija kitar je super izbrana, saj album s tem pridobi na težkem zvoku. Zvok bobnov je “mehak”, ne kot da bi nabijal po pločevinastih kantah, v svoje igranje pa bobnar Alejandro Arce uvede kar precej nelinearnih ritmov (morda se rahlo čutijo vplivi latinske Amerike). Vsekakor pohvalno! Klaviature služijo večinoma samo za ozadje oziroma za ohranjanje atmosferičnosti, tako da ni nekih “Dream Theaterskih” izdrkavanj po njih. Klaviaturist je obenem tudi vokalist, ki presneto dobro obvlada growl vokal pa tudi clean nima slab, čeprav je ta v manjšini.

Moram priznati, da mi album na prvo poslušanje ni ravno najbolje zapasal, saj je zaradi svoje temačnosti dosti težak album za poslušanje. Temu je bilo verjetno krivo tudi sončno vreme, ker album definitivno bolj paše ob deževnih in razvlečenih dnevih. Morda je minus dolžina, saj album ni narejen za ”one song listening”, ampak te nekako posrka vase in ga enostavno poslušaš v celoti. Vendar se je skozi večkratno poslušanje tudi moje mnenje precej izboljšalo in lahko rečem, da je album več kot samo soliden izdelek in bo zadovoljil dooma lačne fane, ostali pa bodo enostavno morali poskusiti.

A. J.