RECENZIJA: Opeth – Watershed (2008)

Tracklista albuma:
01. Coil
02. Heir Apparent
03. The Lotus Eater
04. Burden
05. Porcelain Heart
06. Hessian Peel
07. Hex Omega
Posebna izdaja z DVDjem:
01. Derelict Herds
02. Bridge Of Sighs (Robin Trower priredba)
03. Den Ständiga Resan (Marie Fredriksson priredba)

Opeth, skupina, ki obstaja že od leta 1990 in ima za sabo že kar precej studijskega materiala, je danes ena od vodilnih skupin v ekstremni glasbi. Ja, kar v ekstremni glasbi nasploh, saj njihova glasbena ustvarjalnost ne pozna meja, kar se tudi vidi v pesmih, ki vsebujejo vse od flamenca, jazza, rocka iz 60ih in 70ih let, vsemu skupaj pa dodajo veliko dozo ekstremnosti. Tako da natančno uvrščanje njihove glasbe v žanr je skorajda nemogoče, saj bi seznam glasbenih zvrsti, najden v njihovi glasbi, bil kar precejšen.

Švedski glasbeni mojstri so nam po treh letih premora (še pomnite odličen album Ghost Reveries?) postregli z novo glasbeno mojstrovino, poimenovano Watershed (ali, kakor jo v šali poimenuje tudi sam gospod Akerfeldt, Watershit). Album ima vse odlike prejšnjih Opeth albumov, nepotrebno pa je reči, da so spet zadeli v polno!

Presenetljivo je, da tako kompleksna glasba, kot se nahaja na temu ploščku, mine v hipu: težki riffi, začinjeni z akustičnimi kitarami, jazz in rock elementi, hitro menjajoči se ritmi… Na prvi pogled se zdi, kot da je album prezahteven za poslušanje v enem kosu. Vendar temu ni tako.

Opeth nam postrežejo s sedmimi novimi pesmimi, od temačnih, kot so Heir Apparent in The Lotus Eater, pa do balad, kot so Burden, Coil… Album je narejen tako, da je hkrati lahko všečen ljubiteljem rocka in death metala. Nepotrebno je reči, da Mikael Akerfeldt slovi po enem boljših growlov, ki je izjemno prepoznaven, hkrati pa ima odličen in blag clean vokal. Death metal riffi bodo zadovoljili tudi najbolj zahtevne death metal poslušalce, ki radi slišijo brutalnost skozi kompleksnost.

Vsi instrumenti so v enaki meri zastopani: klaviature niso samo za podlago temačnim riffom, ampak velikokrat udarijo v ospredje, Martin Axenrot pa za bobni opravlja fenomenalno delo in je več kot odlično nadomestilo za Martina Lopeza. Martin Mendez še vedno sestavlja zanimive bas linije, ki lepo pridejo do izraza, in ni čudno, da ga na odru predstavijo tudi do trikrat.

Album je najbolje poslušati na res dobrem sistemu, saj je toliko skritih elementov, ki jih opazite šele po desetem poslušanju albuma, zaradi tega pa je album samo še bolj zanimiv! Pa tudi v živo se album odlično obnese, kljub dolžini posameznih pesmi (6-8 minut).

Posebna izdaja novega albuma vsebuje tudi nekakšen dokumentarec o Opeth in o snemanju albuma kot tudi celoten 5.1 mix Watersheda.

Album (in dvd) je odličen! Enostavno na njem ne morem najti slabe lastnosti, saj je vse tako, kot mora biti – od produkcije, struktur pesmi pa do same urejenosti bookleta in ovitka. Kljub zahtevnosti glasbe je prijeten za poslušanje in ga brez problema zavrtite tudi trikrat zapored! Definitivno album, ki ga je vredno imeti v svoji zbirki.

A. J.