RECENZIJA: Klimt 1918 – Just In Case We’ll Never Meet Again (2008)

Tracklista albuma:
01. The Breathtaking Days (Via Lactea)
02. Skygazer
03. Ghost Of A Tape Listener
04. The Graduate
05. Just An Interlude In Your Life
06. Just In Case We’ll Never Meet Again
07. Suspense Music
08. Disco Awayness
09. Atget
10. All Summer Long
11. True Love Is The Oldest Fear

Klimt 1918. Italijanska skupina, ki je za svoje ime izbrala ime umetnika Gustava Klimta in letnico njegove smrti (1918). Verjetno mnogim “true evil fukk death black blashyrk” metalcem neznan band, vendar je po mojem skromnem mnenju eden redkih italijanskih bandov, vrednih poslušanja.

Skupina je začela z ustvarjanjem gothic metala (kar se najbolje kaže na njihovem prvencu, Undressed Momento, vendar se že tu vidi veliko post-metal/rock elementov), razvila pa se je v mešanico metala (ja, pri nekaterih pesmih so še vedno prisotni double bass ritmi, hehe), rocka, post metala, nekateri pa jim prisodijo tudi naziv emo. Fine in my book, for all I care.

Celotna mešanica žanrov se najbolje kaže na zadnjem izdelku, ki je izšel zdaj že lansko leto, z nazivom Just In Case We’ll Never Meet Again. Ni čudno, da si je skupina izbrala ime nekega umetnika, saj tako kot slikar ustvarja sliko s svojim čopičem, Klimt 1918 ustvarjajo njihovo (glasbeno) sliko z raznimi instrumenti. Celoten album vsebuje enajst pesmi in skozi vse pesmi se pretaka nekakšna tekoča atmosfera. Hja, tekoča atmosfera. Najlažje si je predstavljati vožnjo z vlakom in opazovati pokrajino, kako teče mimo tebe. Ja, nekako tako so Klimt 1918 ustvarili svoj zadnji izdelek.

Celotna glasba je posneta “na izi”. Kitarski deli ne vsebujejo super hitrih in zajebanih solaž, ampak bolj melodije, ki se kot tok misli pretakajo skozi vse pesmi, tok pa se ne prekinja, ampak samo spremeni. Vendar ni monotono, saj Klimt 1918 vlečejo inspiracijo iz različnih zvrsti glasbe, tako da so si pesmi med sabo raznolike, zaradi načina igranja pa se vseskozi ohranja njihov stil. Bass in boben sta posneta zelo nevsiljivo: nekako so se pri uporabi obeh instrumentov omejili na enostavnejše ritme, ki pa jih nemalokrat nepričakovano popestrijo z recimo dodatnimi činelami, prehodi, efekti…

Naziv emo si je ta glasba verjetno prislužila zaradi besedil in vokala. Vendar je vokal odličen; Marco Soellner se odlično znajde za mikrofonom: ima blag vokal, ki gre zlahka in nevsiljivo v uho in odlično doda tisto piko na i celotni glasbi. Edino pri izgovorjavi se čuti malo italijanskega naglasa, kar pa sploh ni slabo, saj razbije monotonost popolne angleščine.

Kaj reči, album je super! Po njihovem prvencu, Undressed Momento, sem dvomil, da me bodo lahko navdušili v enaki meri, kot so me sedaj, vendar jim je to uspelo. Album je odličen v vsej svoji enostavnosti, pol odličnih melodij in kar vabi k večkratnem poslušanju. To ni več metal album, vendar je vreden poslušanja, saj tu gre za resnično odličen izdelek.

A. J.