RECENZIJA: To Hate – Different Faces (2009)

Tracklista albuma:
01. Beginning To Hate
02. Break A Spell
03. Key To The Suicide Area
04. Programme Zero
05. Step Of Truth
06. Silence Implies Consent
07. Panic Disorder
08. Zirberck 1329
09. Useless Device
10. Black Hole Of Miracles
11. Burn Down With My Existence
12. Micron

To Hate, or not To Hate: that is the question… Vprašanje, ki se je ob izidu prvenca Different Faces transformiralo v popolnoma retorično, saj se Slovenci po nekoliko “cirkuškem” uvodu Beginning To Hate razigrajo že v instrumentalnem Break A Spell, kateri pridno pridobiva točke, ki naznanjajo, da gre za primer agresivnega melodeatha predvsem švedske šole, se pravi takšnega kot ga imamo vsi radi.

Mislim, da nisem edini, ki se mu ob To Hate paralelno postavi misel na In Flames, še posebej zaradi v živo slišanih priredb kot sta Swim in Episode 666, a kljub temu ne gre reči, da gre za klon Švedov. Čeprav gre razvoj glasbe v njihovo lastno smer, je vsekakor mogoče slišati nekaj vplivov iz zgodnejših albumov dotičnega banda, še posebej pri starejši kreaciji Step Of Truth, a tega ne moremo obravnavati kot nekaj slabega.

Vsem, ki ste kadarkoli poslušali njihov demo posnetek izpred dveh let (naložite si ga lahko na njihovem blogu), lahko povem, da so komadi na Different Faces skomponirani in odigrani podobno tistim, se pravi, da vas tokrat ne čaka kakšno pretirano presenečenje. Škoda le, da niso ponovno posneli pesmi Room Of Eternity in Colour Of My Death, tako kot so to storili s Step Of Truth.

Čeprav gre tukaj v prvi vrsti za opis glasbe, katero slišimo posneto na albumu, sem sucker na grafični izgled zadev, ki jih dobim v roke, tako da tudi tukaj ne gre mimo naslovnice, pod katero je podpisana Sanja Pocrnjić. Vse skupaj je zasnovano zelo dobro, na prvi pogled sem opazil le ponavljanje motivov (”protagonista” naslovnice najdemo v isti obliki za CDjem in motiv, ki krasi zadnjo stran bookleta vidimo tudi na zadnji strani ovitka), katero bi lahko definirali kot manjši minus, pa tudi besedila pesmi ne bi bila odveč. Pa drugič!

Omenjeno je sekundarna stvar, katera bi bila le pika na i tega zelo poslušljivega To Hate prvenca. Ne smemo pozabiti, da je album izšel v samozaložbi, a je kljub temu vse skupaj narejeno na nivoju – vse od kvalitete posnetka, pa tudi do prej omenjene grafične podobe. Different Faces je album, katerega bo slej kot prej potrebno preveriti tudi v živo na kakšnem izmed koncertov – tistega ob izidu sem žal zamudil. Get it and begin to hate as much as you can!

D. V.