RECENZIJA: Deathstars – Night Electric Night (2009)

Tracklista albuma:
01. Chertograd
02. Night Electric Night
03. Death Dies Hard
04. The Mark Of The Gun
05. Via The End
06. Blood Stains Blondes
07. Babylon
08. The Fuel Ignites
09. Arclight
10. Venus In Arms
11. Opium

“Sex up your life with style!” je slogan, s katerim so v začetku leta 2009 Deathstars lansirali svojo tretjo ploščo, Night Electric Night in pri tem očitno mislili smrtno resno. Band, ki je svojih pet minut slave dočakal s prejšnjim albumom, Termination Bliss, katerega rojstvo datira v leto 2006, je dokazal, da ni muha enodnevnica. Pri Deathstars obstajata samo dve možnosti: ali jih sovražite ali obožujete. Sama vsekakor spadam v drugo skupino.

Odlika, ki spremlja Deathstars že vse od njihovega prvenca Synthethic Generation, je obskuren in mestoma surrealističen pristop k industrial metalu. Čeprav so bili na začetku svoje poti večkrat označeni kot kopija Marilyna Mansona, čemur je predvsem prinesel njihov tedanji videz, ki je temeljil na feminilnem izgledu, usnju, barvnimi lečami in bledoličnostjo, so se iz tega stereotipa uspešno izvili in postavili stvari na svoje mesto. Navkljub le trem izdanim albumom, ima band za sabo kar uspešno kilometrino, ki se vsekakor pozna tako pri tehnični dovršenosti in struktuririranosti albuma, kot tudi pri nastopih v živo.

Night Electric Night je presegel vsa pričakovanja. Saj poznate ”mit drugega albuma”, ki je v diskografiji mnogih glasbenikov njihov najboljši ter ponavadi pomeni pot navzdol. No, na vsake toliko je potrebno dokazati, da gre le za mit in Deathstars je to nedvomno uspelo. Album odpre odličen, udaren intro v prvo skladbo, Chertograd, ki s klaviaturami ustvari skorajda epsko vzdušje. Night Electric Night, The Mark Of The Gun, Opium, Blood Stains Blondes in The Fuel Ignites so odlični primerki trših melodij, ki jih odlikuje predvsem odlična kombinacija kitarskih riffov in klaviatur, ki nosijo pri Deathstars odločilno težo. Album postreže tudi s klavirsko balado Via The End, nedvomni vrhunec pa se skriva pod zaporedno številko deset in nosi naslov Venus In Arms.

Pomemben poudarek tudi tokrat nosi frontman, znan pod umetniškim imenom Whiplasher Bernadotte, saj se je njegovemu kot žrelo pekla globokemu glasu težko upreti in je nedvomno eden od trademarkov Deathstars. V njegovem glasu, kot tudi nastopu se skriva namreč pritajena moč hipnotiziranja, ki je primerljiva z globokim vokalom, s katerimi je (in še danes) Andrew Eldricth navdušuje vse privržence gotičarjev Sisters Of Mercy.

Hladna vojna, seks, hedonizem, make up, death glam, vse v enem. Vsekakor glasba, ki se lahko približa tako ljubiteljem industrial metala kot tudi oboževalcem sorodnih zvrsti elektronske glasbe. Roko na srce, unikatnost bo vedno opažena, bodisi z odobravanjem ali zaničevanjem. In Deathstars nikakor ne bodo ostali neopaženi.

I. Č.