RECENZIJA: Tracedawn – Tracedawn (2008)

Tracklista albuma:
01. Without Walls
02. Test Of Faith
03. Art Of Violence
04. Fallen Leaves
05. In Love With Insanity
06. Path Of Reality
07. Widow
08. Justice For None

Finski melodeath podmladek Tracedawn obstaja slaba štiri leta (ob začetku (ne)znani kot Moravia), trenutno pa proslavljajo izid že svojega drugega albuma Ego Anthem, kateri je na policah trgovin luč sveta ugledal ravno danes. Ob izidu tu ocenjenega istoimenskega prvenca so člani banda v povprečju šteli komaj osemnajst let, kar pa se na albumu niti približno ne pozna, saj delujejo kot ekipa z večletno zgodovino glasbenega ustvarjanja.

Kot je dejal tudi sam producent albuma Nino Laurenne, kitarist banda Thunderstone, kot producent pa sodeloval z imeni kot so Ensiferum, Amorphis, Wintersun, Finntroll, itd., je vseh šest glasbenikov na albumu izredno nadarjenih in sposobnih, ne le pri igranju lastnih instrumentov, temveč tudi pri skladanju skladb, kjer izstopa kitarist Tuomas Yli-Jaskari, ki je spisal večino glasbe na albumu (vse, razen balade Widow, ki je delo klaviaturista Vilija Itäpelta). Band se drži lepega števila osnov melodičnega death metala, a brezkompromisno dodaja v glasbo tudi svoje lastne prvine, ki naredijo album Tracedawn zanimiv in nikoli dolgočasen.

Na albumu vokalist Antti Lappalainen z enako veličino predstavi svoje dvojne vokalne sposobnosti, katere sežejo od čistega petja do všečnega growlanja, ki večkrat spominja na Randyja Blytha – vokalista Američanov Lamb Of God, še najbolj očitno pa pri pesmi In Love With Insanity. Večina komadov na albumu je sestavljena iz vokalov obeh vrst (tu ponovno izstopa že prej omenjena balada), kar pripomore k razbijanju običajnosti, prav to pa jim še bolj uspeva z orgazmičnimi kitarskimi pasažami ter soloti kitar in klaviatur. Njam, njam.

Če povzamem – album si definitivno zasluži ure vašega poslušanja, saj gre za več kot soliden izdelek. Vrhunca albuma sta pesmi Without Walls in Justice For None, se pravi začetek in konec, izstopata še odlični Fallen Leaves in Path Of Reality, v celoti pa govorimo o prvencu, ki jim je omogočil nastop na letošnjem slavnem nemškem Wacken Open Air festivalu. “Slabost” albuma je le ta, da bi lahko vključeval manj čistih vokalov ter več agresivnosti. Kaj bi človek še govoril, check ‘em out!

D. V.