RECENZIJA: Theatre Of Tragedy – Forever Is The World (2009)

Tracklista albuma:
01. Hide And Seek
02. A Nine Days Wonder
03. Revolution
04. Transition
05. Hollow
06. Astray
07. Frozen
08. Illusions
09. Deadland
10. Forever Is The World

Theatre Of Tragedy, nedvomno eden izmed največjih in najbolj priznanih aktov skandinavske gothic metal scene, so v glasbenem svetu prisotni brez predaha že vse od leta 1995, vendar bi o Forever The World lahko brez pomisleka govorili kot o vrnitvi. Skupina je zlati dobi gothic metala v drugi polovici devetdesetih let več kot uspešno pisala zgodovino in postavljala smernice žanra z nesmrtnimi albumi Theatre Of Tragedy, Velvet Darkness They Fear in Aégis, ki so nedvomno prisotni v diskografiji vsakega simpatizerja dotičnega žanra. Ob prelomu v novo tisočletje so z izdanim albumom Musique in njegovim naslednikom Assembly zapluli v elektronske/futurepop vode, kar je vzbudilo pri oboževalcih skupine več negodovanj, kot odobravanj. Leta 2006 izdana plošča Storm, ki je prinesla noviteto tudi v novi vokalistki, Nell Sigland, je bila spet korak k tršim, rock melodijam in pot se nadaljuje s Forever Is The World.

Theatre Of Tragedy so svoj razpoznaven zvok gradili na doom metalu, ki so ga zvesto spremljale klavirske melodije in tako imenovani “beauty and the beast” vokali, katerih značilnost so moški growli, katerim opozira nežen ženski vokal, a čeprav vokala temeljita na nasprotju, se hkrati odlično dopolnjujeta. In ravno to ponuja Forever Is The World. Znebili so se odvečne elektronike, samplinga, računalniško obdelanih moških vokalov in se vrnili nazaj k organskemu zvoku. V petih skladbah smo tako zopet priča mešanju ženskega in moškega vokala, medtem ko na preostanku albuma kraljuje Nell s svojim nežnim, a hkrati zelo udarnim vokalom.

Album odpre Hide And Seek, ki s svojo uvodno klavirsko melodijo in počasnim tempom spominja že skoraj na debitantski album, saj ravno že omenjeni “beauty and the beast” efekt ustvari izjemno atmosfero. A Nine Days Wonder in Revolution spominjata nekoliko na predhodnika Storm, sledeči Transition je uspešen miks zvokov med Storm in Aégis. Hollow, Astray in Illusions so zopet odlični primerki vrnitve k starim koreninam, za kar so zaslužne predvsem klaviature, vokali in občasno klavirske melodije, ki ustvarjajo čudovit ambient. Deadland, predzadnji dragulj na albumu zopet preseka celotno dogajanje in pohitri tempo. Najboljše pa je prihranjeno za konec, saj je naslovna skladba Forever Is The World definitivni zmagovalec celotnega albuma. Počasna in nežna melodija se razvija tekom celotne pesmi, celoto pa zopet odlično zaokroži Nellin vokal, ki daje pesmi prav poseben pečat.

Besedila, ki so delo idejnega vodje skupine, Raymonda I. Rohonyija, tokrat nosijo precej večjo težo kot v času njihove futurepop ere, kjer se je vse vrtelo okoli tehnologije in človeka v današnjem svetu. Osrednja tematika (p)ostajajo občutki nemoči, odtujenosti, osamljenosti – kakor je za gothic metal, ki po svojih temah zelo spominja na obdobje nove romatnike, tudi značilno. Žal pa v primerjavi z besedili s prvih treh albumov, ki jih je Rohonyi pisal v elizabetinski angleščini in so zaradi njih pesmi postajale prave krajše dramske igre združene z melodijo, ostanejo povprečna.

Forever Is The World je nedvomno eden od izdelkov, na katerega so tako člani skupine kot vsi simpatizerji njihove glasbe lahko upravičeno ponosni. Po skoraj desetletju smo priča Theatre Of Tragedy izdelku, ki izžareva tisti nujni “tragedy” v njihovem imenu.

I. Č.