RECENZIJA: Mortemia – Misere Mortem (2010)

Tracklista albuma:
01. The One I Once Was
02. The Pain Infernal And The Fall Eternal
03. The Eye Of The Storm
04. The Malice Of Life’s Cruel Ways
05. The Wheel Of Fire
06. The Chains That Wield My Mind
07. The New Desire
08. The Vile Bringer Of Self-Destructive Thoughts
09. The Candle At The Tunnel’s End

Morten Veland je verjetno ime, katerega pozna vsakdo, ki je mogoče že pred desetletjem ali šele pred kratkim zaplul v vode gothic metala. Ustanovni član norveških gotičarjev Tristania, ki so se ravno zaradi njegovih prispevkov k albumoma Widow’s Weeds in Beyond The Veil zapisali med legendarne skupine tovrstnega žanra, ter kasneje ”mastermind” skupine Sirenia, se je pred dvema letoma lotil delovanja še na enem projektu. Tako se je konec februarja letos rodil prvenec Mortemie, Misere Mortem.

Misere Mortem, z ne prav originalnim imenom (ne albuma, ne projekta), pooseblja vse, k čemur Veland stremi že več kot desetletje. Čeprav je pompozno obljubljal naslednika že omenjenemu Beyond The Veil, ki je vsekakor do sedaj njegovo najboljše delo, je že po prvem poslušanju jasno, da je začrtana pot bližje dosedanji Sirenii kot nekdanji Tristanii. Album gradi devet dobro strukturiranih, melodičnih skladb, ki temeljijo na mešanici metala, goth rocka, klasične glasbe, zborov in po dolgem času tudi Velandovih growlov.

Čeprav plošček žal ne prinaša nič posebej originalnega, je daleč od tega, da bi bil album le zadovoljiv. The New Desire in The Malice Of Life’s Cruel Ways sta odlična primerka nekoliko trših ritmov, ki ju obdaja prvovrstni gotični ambient, medtem ko so The One I Once Was, prvi single iz plošče, The Vile Bringer Of Self-Destructive Thoughts in The Chains That Wield My Mind pesmi, ki bi jih zlahka postavili na zadnji album, ki ga je Morten izdal z Sirenio, The 13th Floor, saj so polni značilnih melodičnih kitarskih riffov.

Velik plus plošče so že prej omenjeni Velandovi growli v kombinaciji z eksplozivnimi zbori, ki ustvarjajo pravo zvočno poslastico in ostajajo v poplavi skupin, ki se trudijo očarati na podoben način, unikatni. Celotna podoba plošče nosi obskuren pridih, tako glasbeno kot ambientalno, za kar je Veland še vedno (dokaj) uspešno poskrbel, in s tem, ko je celoten album spisal sam in tudi sam zaigral vse instrumente, dokazal, da še zdaleč ni za v pokoj. Udarna ritem sekcija podkrepljena s harmoničnimi kitarami, udarnimi klavirskimi linijami, veličastnim zborom in temačnimi growli daje albumu bogat zvok, kar je njegova največja odlika. Čeprav album ne briljira v izvirnosti, je ravno baročnost zvoka in atmosfera, ki jo s tem ustvarja, vodilna komponenta, ki je vredna poslušanja.

I. Č.