RECENZIJA: ReVamp – ReVamp (2010)

Tracklista albuma:
01. Here’s My Hell
02. Head Up High
03. Sweet Curse
04. Million
05. In Sickness ‘Till Death Do Us Part: All Goodbyes Are Said
06. Break
07. In Sickness ‘Till Death Do Us Part: Disdain
08. In Sickness ‘Till Death Do Us Part: Disgraced
09. Kill Me With Silence
10. Fast Forward
11. The Trial Of Monsters
12. Under My Skin
13. I Lost Myself

Kraljica metala, kot jo mediji nemalokrat poimenujemo, Floor Jansen, je vse ljubitelje nekdaj ene uspešnejših nizozemskih female fronted skupin, After Forever, kmalu po prenehanju delovanja skupine razveselila z novico, da ne odhaja z glasbene scene. Okoli sebe je zbrala ekipo prekaljenih glasbenikov, skupini nadela ime ReVamp in 31. maja v javnost lansirala istoimenski debitantski album.

Pričakovanja so bila po pokušini Head Up High, katere odlomek je Floor pred časom ponudila v poslušanje, visoka, vendar so po poslušanju celotnega albuma splahnela, saj mu manjka energičnosti in razgibanosti. Uvodni Here’s My Hell takoj na začetku ponuja afterforeverovski pompozen in poln zvok, ki ga Floor kot vedno odlično nadgradi s svojim neprecenljivim in močnim glasom. Sweet Curse in I Lost Myself sta mirnejši komponenti ploščka, medtem ko preostanek ostane v istem tonu kot uvod.

Floor je kot vokalistko seveda potrebno tudi tokrat posebej pohvaliti, saj je zopet dokazala, da je nadvse vsestranska in brez dvoma briljantna vokalistka, ki je tudi pri ReVamp ubrala mešanico svojega rockovskega in opernega vokala, medtem ko je največje razočaranje albuma ravno v tem, da vse preveč sledi zvoku, ki smo ga bili vajeni pri After Forever. Žanrsko se ReVamp sicer na trenutke nekoliko bolj nagiba k hard rocku, pri na primer že omenjeni Head Up High in The Trial Of Monsters, glavnina pa ostaja zmes progresivnega metala s simfoničnim, za kar je dober primer trojica In Sickness ‘Till Death Do Us Part (All Goodbyes Are Said, Disdain in Disgraced) in Under My Skin, ki po nekajkratnem poslušanju albuma najbolj ostane v spominu.

V grobem je ReVamp album, ki bo krasil police in zapolnil diskografijo oboževalcem dobrih in močnih ženskih vokalov ter vseh simpatizerjev After Forever, morebiti pa pritegnil še kakšnega novega poslušalca, ki bo odkril dobro dodelan simfoničen zvok in melodije. Žal pa o albumu kot o presežku ali vsaj presežku pričakovanega ne moremo govoriti, saj je enostavno preveč povprečen in mestoma zveni povsem brez inspiracije, kot na primer v Break in Fast Forward. Poslušanje na lastno odgovornost, v bodoče pa upanje, da gospodična Jansen izoblikuje nekoliko bolj svojevrsten in edinstven zvok.

I. Č.